Hoj!
Spet se javlam,da vam povem,da ne zabušavam.Čeprav se ne vidimo veliko v plezališčih se trudim,kolkor mi cajt dopušča.
Letos je bolj čudno leto,paradajz je še zelen,solata tudi,lete so se obrnle,artritis seka na polno,ostajajo pa želje po skali.Lesti in lesti.Pa smo zlezli prelepe v cvetje odete - Vršac,Čelo in Glavo nad Bajto-tri 2-tisočake v eni sapi.Bolj za ogrevanje.
Pol pa še prestižni,težko dostopni alpinistični vrh,Visoko belo Špico-Cima Alta di Riobianco.Dolomitni stolp,ki ti vzame sapo.Po prvopristopni smeri.Super skala,dobro oprimki,štanti za abzajl.Vsak,ki hodi v hribe in da kaj na svoj EGO,ga mora zlesti(tak pravijo).Fučka se nam za ego,mi smo ga kar zlezli.
Drugi dan pa smo zlezli še sosednjo Cimo del Valone.Od tu pa pogled na Visoko Belo Špico pove zakaj je tak prestižna.Spotoma smo pa skočili še na Malo Lojtrico-Cima picolla della Scala.Smotana orjentacija,na vrhu pa placa glih za enega penzijonista in tri prijatelje.NORO.Tak ko je noro vse kar počnem.Na povratku pa gamsov,kozorogov za celi avtobus pa še svizec nas je pozdravo,je glih zavijal čokolado.
No pristopi na vse te lepe vrhove niso glih v skladu s PKRS-jevskimi dostopi do sten.Se vlečejo ure in ure.Pa saj tudi jaz nisem čisto tipičen PKRS-jevecJe pa vredno.
Slike so kot po navadi na strani Martin Škoberne.Če "slučajno kerega potegne" pa se pridružite.Je lepo plezati z 20 kilskim rukzakom,brez štrika pa z dosti lufta pod ritjo!No štik mamo za abzajl,da smo hitreje na piru.
Se še kaj čujemo Lep pozdrav Božo