Iluzija...

Prvič sem jo opazil leta 2009, ko jo je plezal (in kasneje tudi splezal) moj kolega Jernej Kruder. Moj nivo je takrat bil max 6c+7a in ni mi bilo jasno, kako je sploh mogoče, da se človeško telo lahko prebije skozi tako ne razčlenjeno in previsno skalo. Enostavno nič ni za prijet in nič ni za stat. Pa še kr precej je previsno.

Leta so minevala, mene je plezanje totalno prevzelo in navdušilo. Ko sem leta 2012 splezal Agresijo (prvi b+) sem si takoj rekel, da je itak čas za kaj težjega. Tako sem naredil prvi poskus v Iluziji. Bolanija. Do detajla mi je mogoče uspelo narediti 2 giba?, pa še to samo posebej ne pa povezano. Detajl pa je nemogoč, do gornje plate mi ni uspelo niti potehničarit. Bo še treba trenirat.

2014... Pade prvi 8c (the secret), splezal sem ga dve uri pred odhodom v Švico, kjer smo potem dober teden nabijali Bolderje. Nazaj v Slovenijo sem se vrnil res fit in pripravljen, da skloftam Iluzijo. In res je takoj šlo veliko lažje. V tretjem poskusu tega leta sem naredil vse gibe. V petem poskusu sem jo splezal z enim padcem!! Jiiiha tole gre!!!!! Totalno preveč naspidiran sem se naslednje mesece vračal v Kotečnik, če sem le imel čas sem naredil vsak plezalni dan vsaj 3 poskuse v smeri, ampak nikoli se mi ni uspelo prebiti čez detajl. Gibi so mi sčasoma postali otroško lahki, lahko sem totalno spočit prišel do detajla, padel na najtežjem gibu in nato 4 x zaporedoma brez pavze povezal detajl. Trikrat v enem dnevu. Cele smeri pa nikakor nisem mogel povezati.

2015... splezanih imam že nekaj c-jev in c+. Forma je super, počutim se noro lahkega in spočitega. Sprehodim se čez spodnji del, z zasukom kolena se zvijem v pavzo pred detajlom in nekako se mi uspe čisto spočiti. Sledi bolder: desna stranec, leva peta na polico, leva roka slovpast kapnik za pomoč, podaljšaš na nič, zategneš blokado in butneš na čebuličast slovper, prestaviš noge in blokada v mikro krimp, z desno v kapnik pinch in nato dinamično na odrešilni podprijem. Prvič mi uspe pririniti čez detajl!!! Pritresem se do pavze in z težavo se umirim. Panika!!! Fakkk!! Zlezu boš!!!! Otresam roke, ampak samo še bol me navija, z vsako sekundo sem težji... nič. Naprej bo treba, gornja platka ni tak težka. Noge se mi tresejo, slabo zadevam stope, tempo plezanja je preveč počasen, oprimke ne zadanem iz prve in jih moram popravljati... Na enkrat se mi zabliska in že visim v štriku. Spet mi ni uspelo.

Po tej zanimivi izkušnji sem se začel izogibati Kotečnika...Veliko drugih projektov, različnih plezališč in drugačnih stilov plezanja. Od zelo dolgih osapskih previsov, fajn nagnjenih gorenjskih plat pa do tujih plezališč. Vedno ko sem zašel v Kotečnik, sem raje šel kaj drugega, Iluzije sem se izogibal.

3.9.2017... pretekli teden in še kar nekaj tednov pred tem smo delali v MBju. Prejšnji večer sem obiskal Petro in ker sem bil v Zagorju in ker so smrekovi vršički zakon sem se zbudil z rahlo meglenim vidom. Pri Petri imamo že od jutra poteka rojstnodnevni piknik, komaj se odtrgam in spijem samo kak radler... Ko končno obupam vzamem telefon v roke: Mičo ne more, Korbar tut ne... Igor mi ni odpisal.. nič ne bo, lahko si odprem pir(). V tistem me pokliče Igor, da je za! Cool. 50 min in že sva v Obokih.

Rutinsko ogrevanje, 7a in 7c. Počutim se težkega, dobrega treninga nisem imel že zeloo dolgo, na plastiki nisem plezal od konca januarja. Smer sem prejšnji mesec nekaj probaval ampak nisem glih ne vem kako blizu. Ampak za foro grem probat. Prvi del do detajla ni pretirano lahek, čutim da bo bolje da ne počivam predolgo. Zarinem v detajl in vsak naslednji gib je vedno težji, čutim da mi zmanjkuje moči... Z levo primem nič in že sem na čebulici. Iz obupa se dinamično vržem na mikro krimp, z desno tresoče zadržim kleščast kapnik. Sem v dead pointu, samo ne smem čakati! Vržem se na naslednji grif in hkrati z nogo odrinem, da pridem čim višje s telesom. Zopet imam v rokah odrešilni podprijem!!! Do pavze spustim komplet. Cool. Umirim se, se malo spočijem, mirno, brez panike. Na vrhu vpnem štant. Občutek je noro dober . Zakaj je pa zdaj šlo, prej pa 100000000 krat ne?
Ker življenje ni potica.

Po oceni in mogoče tudi po težavnosti sem že splezal kaj podobno težkega, morda celo težjega. Ampak takega procesa pa še nisem doživel. Je bilo vredno? Itak.