Splošno o Frankenjuri

Torej, Frankenjura ali po naše Frankovska Jura je gričevnato področje v JV Nemčiji, v bližini večjega nemškega mesta Nürnberga in je eno od najbolj popularnih plezalnih regij na svetu. Od nas je oddaljeno za kakšnih 600 km, kar pomeni, da potrebujemo cirka 6 do 7 ur vožnje-če je le cesta prazna in brez zastojev. Kar se v Nemčiji redko zgodi.

Slovi kot eno od najstarejših turističnih območij v Nemčiji, priljubljeno tako zaradi naravnih lepot kot tudi dejstva, da ima to območje eno višjih števil pivnic na prebivalca.
Gričevnato pokrajino pokrivajo gozdovi in polja, na vsake toliko pa ven skačejo skalni stolpi iz zanimivega apnenca-večinoma je namreč poln večjih ali manjših lukenj. Kot nalašč za plezanje.

Frankenjura je za naš šport zgodovinsko gledano zelo velikega pomena; lahko bi jo namreč opisali kot eno od zibelk modernega plezanja. Nemški plezalec Kurt Albert je recimo z rdečo piko pri prvem klinu označeval vzpone, ki jih je prosto preplezal. Iz tega dejanja imamo danes izraz vzpon z rdečo piko (''redpoint''), kadar uspemo v večih poskusih prosto preplezati smer.

Naslednje veliko ime Frankenjure je legendarni Wolfgang Güllich, analog Ondriča iz 90. let- kar se tiče plezanja in tudi frizure.
Ta pionir je bil znan po tem, da je preplezal ne samo prvo 8b na svetu, ampak tudi prvo 8b+, 8c in prvo 9a na svetu. Zadnji dve smeri-Wallstreet 8c in Action Directe 9a se nahajata v Frankenjuri. Action directe je ena od najbolj znanih svetovnih smeri na sploh in se začne z atraktivnim skokom iz monota (oprimek za 1 prst) na luknjico za 2 prsta. Da bi lahko preplezal to smer je Wolfgang izumil tudi trening-napravico imena Campus Board/ Woody, ki jo imamo tudi na naši steni.
Video o tej smeri spodaj:

Kako pa izgleda plezanje za nas navadne smrtnike?
Torej, Frankenjura je veliko področje, na katerem se nahaja množica plezališč. Ta so predvsem manjša-recimo okoli 30 smeri, in fajn je imeti avto, da jih lahko čim več obiščeš. V grobem so plezališča razdeljena na plezališča severne in južne Frankenjure, skladno s tem obstajata 2 vodnička za omenjena predela.

Priporočen čas za obisk naj bi bil od pomladi do jeseni-idealna naj bi bila predvsem september in oktober. Plezališča se nahajajo bodisi v gozdu ali pa na prostem z različnim usmeritvami, kar se tiče smeri neba-tako da se da naplezat med vročimi in hladnimi dnevi.

Najbolj tipične so krajše smeri (10 do 15 metrov) s plezanjem v previsu po luknjicah. Dejansko zelo ustrezajo opisu lepe smeri za povprečnega Slatinčana. Področje je sicer tako veliko, da se da tudi najti plezališče z drugačnimi smermi, če se potrudi-daljše, bolj položne, bolj krimpaste ipd. Samo plezanje je zelo lepo in razgibano in je meni osebno eno od lepših plezanj na štrik.
Omeniti bi pa bilo na mestu tudi vrtanje v Frankenjuri; šparovni Nemci imajo zelo visoko prve kline in na večini smeri se je potrebno prevezovati. Razmik med klini zna tudi biti malo večji, kar posebej velja za lažje smeri. Očitno njihov način furanja naravne selekcije.

Nenavadna stvar pri teh Nemcih je tudi ta, da ne uporabljajo francoske lestvice ampak UIAA lestvico za oceno težavnosti in potrebno je nekaj časa, da se privadiš. Za primer parih ocen je spodaj tabelica.

Fr UIAA
5c VI
6a VI+
6a+ VII-
6b VII
6b+ VII+
6c VIII-
6c+ VIII
7a VIII+
7a+ IX-

Več o tripu pa naslednjič,
LP

V sredo sem lepo zbolel in zaključil s plezanjem za ta trip; torej plezanje za Igorja? ''NEIN! ''. Preostali so plezali v ogromnem plezališču Röthelfels, ki nudi daljše plataste smeri, izbrali pa smo ga zaradi sončne lege, ker je zvečer precej deževalo. Kaj so pjebi splezali ta dan nimam pojma, ker me ni bilo zraven, bediral sem namreč v kampu. Edina dodatna stvar, ki sem jo tisti dan uspel narediti, je bila obisk trgovine in nakup novih prehranskih izdelkov, vključno z jajci.

Mokri, napol deževni četrtek smo si izbrali za rest-day. Dan je že navsezgodaj popestrila gazdarica, ki je izrazila nezadovoljstvo z izvedbo pesmi Led iz severa s strani Gregata in Mičota prejšnji večer. Najverjetneje sta se poskusila z njo prikupiti hladni Nemki Elzi. Na umetniško kritiko smo se odločili odgovoriti z obilnim zajtrkom, kjer smo porabili vsa kupljena jajca in si naredili sataraš in palačinke, ki smo jih jedli skozi dan. Zvečer smo seveda izvedeli, da so se z insekticidi kontaminirana jajca na veliko prodajala v supermarketu, kjer smo vse kupovali. Zdrava hrana v Nemčiji... ''NEIN! ''.
Kakorkoli, cilj dneva je bil ogled legendarne smeri Action Directe v sektorju Waldkopf. Na poti do Gullichove mojstrovine smo ob cesti opazili plezališče Weißenstein. To je zelo znano plezališče tik ob cesti, ki ima luknjičaste smeri do 7c. Rekli smo si, da ziher pridemo plezat sem jutri in šli dalje. Kdor je uspel prebrati do sem najverjtneje že predvideva, da od tega ni bilo nič, vendar malo prehitevam situacijo.

Ko smo končno prišli v bližino parkirišča za Waldkopf, smo bili neprijetno presenečeni. Makadam, globoko v gozdu (kot cesta ob plezališču Boč), je bil vsepovsod ob cesti zaparkiran s konvojem avtomobilov-vsaj 50 avtov. Po kratkotrajnem manevriranju med avti smo izvedeli, da je področje bolj ali manj zaprto zaradi snemanja filma…''A plezalnega? ''sem vprašal. ''Ne, otroškega filma…''
A me za
Nekateri deli naj bi vseeno bili fraj, tak da smo se razkropili in šli vseeno iskati Action Directe po gozdu. Najbližje tej smeri je prišel Corby, ki jo je uzrl od daleč... A so potem začeli v njega z reflektorji svetiti filmarji in ga odgnali, ker so snemali sceno tik pod Action Directe.
Torej, ogled zgodovinsko pomembne ločnice v plezanju, o kateri sanjariš, od takrat, ko si začel s plezanjem: ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! '', ''NEIN! ''

V glavi se mi je vrtel refren optimistične, svetloglede in živahne pesmice, ki si jo lahko zavrtite spodaj.

Petek.

Zadnji dan tega vražjega tripa.

''Pejmo plezat v Weißenstein. Kaj pa lahko gre narobe?,'' smo si rekli.

Ko smo se zaparkirali in pripešačili tiste pol minute dostopa, smo kaj hitro spoznali, zakaj tudi tu ne bomo plezali. Trata pod skalo je izgledala kot da bi križal Woodstock in koncert Justina Bieberja. Vse smeri so bile zasedene, po določenimi se je vila vrsta. Torej, ponovi vajo- plezanje v Weißensteinu: ...''NEIN! ''. Na tem mestu velja omeniti osebo, ki je vsaj malo rešila ugled Nemcev v naših očeh, in sicer nemški Pinti. Grega in Blaž sta poskušala v množici poiskati kakšnega lokalca, ki bi nas lahko napotil na kakšno drugo manj obljudeno plezališče. Iz gruče je nato izstopil zgoraj omenjeni posameznik, ki si je zaradi svojega nastopa, prijaznosti in plezalnega znanja prislužil prav tako zgoraj omenjeni vzdevek .
Napotil nas je v plezališče Student, kakšnih 20 min stran. To je visoka skala, ki nima veliko linij in je po stilu dejansko najbolj podobna plezanju v sektorju Domačica na Čreti-ta sektor recimo ni imel kaj veliko klasičnih luknjic. Izkazal se je kot dobra izbira- tak da, nemški Pinti, če to bereš, ti si največji car v Nemčiji! Corby je tudi uspel flashati svojo prvo 7a ?Mens aegrota in corpore sano?, tak da Corby, če to bereš, ti si tudi največji car v Nemčiji!

Po zaključenem plezanju smo se končno odpravili na dolgo pot do doma, ki je začuda minila brez kakšnih večjih incidentov ali zavračanj iz strani Nemčije. Na dolgi poti domov smo se odločili napisati, kdaj vse nam je Nemčija rekla svoj ''NEIN! ''. Na koncu smo napisali stran in pol A4 papirja, pa še to smo se zadrževali.
Čuden plezalni izlet, vsaj kar se z moje strani tiče. Z vsakim dnevom sem se vse bolj počutil, kot da sem Brazilec in špilam fuzbal z Nemci-enostavno ne moreš zmagati. Možno, da to sedaj govorijo ven iz mene antibiotiki in fipronil iz jajc, ampak z vsakim nemškim ''NEIN! '' je v mojih očeh Nemčija izgubljala videz obljubljene dežele in vse bolj sem začel ceniti lepote in vrline domačega kraja.

S to lepo, a precej klišejsko mislijo, zaključujem ta maratonski opis našega plezalnega izleta.

Pa še to: nemški Pinti, ti si res CAR…